Vse živo - šale takšne in drugačne

[G-4S]

O lej naju s Spoonom na treningu

[sixkiller]

Eh, vidva ćagijevca!

[bato]

Prideta dva klošarja pred davčno upravo.
Prvi vstopi, ven pride nag, pa ga drugi vpraša, zakaj je takšen.

Prvi pove, da mu niso mogli vzeti drugega kot obleko, ki jo je imel na
sebi.

Drugi se zato sleče do golega in vstopi k davkarjem.
Ven pride s čepom v riti in ščipavko na tiču, zato ga vpraša prvi, kaj naj
to pomeni.

"Ker sem vstopil nag, mi niso imeli kaj rubiti, zato so mi zaprli vodo in
plin."

[zelenka]

[darkok]

Mlad, postaven mladenic, a vidno skrusen se zatece v ordinacijo k priletni zdravnici.
"Kaj vas muci?" ga vprasa dohtarca.
"Tezave imam z erekcijo."
"Tako mlad, pa tezave z erekcijo?"
"Ja, ampak jaz jih imam v nasprotni smeri?"
Zdravnica si natakne ocala.
"Kaj to pomeni? Mi lahko razlozite?"
"Ja, bom," zajeclja mladenic.
"Kar naprej mi stoji. Tudi po 12ur na dan. To je nevzdrzno! Kaj mi lahko daste?"
Zdravnica se skloni do nesrecnika in mu zasepeta na uho:
"Garsonjero, pa dvesto jurjev na mesec!"

[SunShiner]

:mrhappy: huda!

[darkok]

Se en hud:
Gasilec je pogledal skozi okno gasilske postaje in opazil majhnega
decka ki se je igral na plocniku. Imel je majhno lestev pripeto na majhen rdec vagoncek, nosil je gasilsko uniformo in na glavi gasilsko celado.
Vagoncek je imel z vrvjo pripet na psa, da ga je le-ta lahko vlekel.
Gasilcu je vse skupaj zdelo zelo srckano, zato je sel ven, da bi decku
povedal kako imeniten gasilski avto ima. Zunaj pa je opazil, da je
pes, ki je vlekel vagoncek, privezan z vrvjo za jajca. Gasilec je zato rekel:
"Sine, ne bi ti rad tezil, kako upravljati svoje gasilsko podjetje, ampak ce
bi vrv privezal psu za vrat, bi slo vse skupaj hitreje."
"Ze mozno," je odgovoril decek, "ampak potem ne bi imel sirene!"

[Zivc]

"Kakšna je razlika med golobom in upokojencem?"
"Golob je ptič miru, pri upokojencu je pa tič miren

[suhi]

TRNULJČICA

Živela sta pred davnimi časi kralj in kraljica, ki sta vsak dan tožila in tarnala: »Oh, ko bi imela vsaj kakšnega otroka!« Toda želja se jima ni izpolnila.

Pa je naneslo, da se je šla kraljica nekoč kopat. Kar je prilezla iz vode žaba in ji dejala: »Tvoja želja se bo izpolnila. Preden mine leto dni, boš rodila hčerko.«

Res se je zgodilo, kakor je žaba napovedala, in kraljica je dobila punčko.

Punčka pa je bila tako lepa, da kralj od samega veselja ni vedel, kaj bi, in je priredil veliko veselico. Nanjo pa ni povabil samo sorodnikov, prijateljev in znancev, marveč tudi modre žene-sojenice, da bi bile deklici mile in naklonjene.

Bilo jih je trinajst v njegovem kraljestvu. A ker je imel kralj samo dvanajst zlatih krožnikov, s katerih naj bi jedle, je morala ena izmed njih ostati doma.

Z velikim razkošjem so obhajali svečanost.

Ko pa je bilo vse končano, so modre žene obdarovale deklico s svojimi čudežnimi darili: prva s krepostjo, druga z lepoto, tretja z bogastvom in tako po vrsti z vsem, kar si je mogoče želeti na svetu.

Prav tedaj, ko jih je enajst že izreklo svoje napovedi, pa je nepričakovano vstopila trinajsta. Ta se je hotela maščevati, ker ni bila povabljena.

Ne da bi bila koga pozdravila ali tudi le pogledala, je na ves glas zavpila:

»Ta kraljevska hči se bo v svojem petnajstem letu zbodla z vretenom in bo umrla!«.

In ne da bi še kaj spregovorila, se je obrnila in odšla iz dvorane.

Vsi so se prestrašili.

Tedaj pa je pristopila dvanajsta, ki še ni napovedala svoje želje. In ker ni mogla ovreči hude napovedi, marveč jo samo omiliti, je rekla: »Vendar pa to ne bo resnična smrt: to bo samo stoletno spanje, ki bo premagalo kraljično.«

Kralj, ki bi bil svojo ljubljeno hčerko rad obvaroval nesreče, je izdal povelje, naj sežgo vsa vretena v državi. Pri deklici pa so se izpolnila vsa preroštva modrih žena. Zakaj postala je tako lepa, krepostna, prijazna in razumna, da jo je moral vzljubiti vsakdo, ki jo je videl.

Zgodilo pa se je, da prav tisti dan, ko ji je bilo petnajst let, kralja in kraljice ni bilo doma in je ostala deklica čisto sama na gradu. Pohajala je tako sem in tja, si ogledovala izbe in čumnate, kakor se ji je zahotelo, in je nazadnje prišla tudi do starega stolpa.

Šla je po polžastih stopnicah navzgor in prišla do nizkih vrat. V ključavnici je bil zarjavel ključ in ko ga, je deklica zavrtela, so se vratca odprla. V majceni izbici je sedela stara zgubana ženica pri vretenu in neutrudno predla svoje predivo.

»Dober dan, mamica stara,« je pozdravila kraljična. »Kaj pa delaš tukaj?«

»Predem,« je rekla starka in pokimala z glavo.

»Kakšna stvarca pa je tole, ki tako zabavno poskakuje?« je vprašala deklica in vzela vreteno, da bi poskusila presti.

Komaj pa se je dotaknila vretena, se je izpolnil čarovniški rek in kraljična se je zbodla v prst.

In v istem trenutku, ko se je zbodla, je tudi že omahnila na posteljo, ki je stala tam zraven. Obležala je v globokem spanju.

In to spanje se je razširilo na ves grad. Zaspala sta kralj. in kraljica, ki sta pravkar prišla domov in vstopila v dvorano, zaspali so z njima vred vsi dvorjani; zaspali so konji v hlev, psi na dvorišču, golobje na strehi, muhe na steni, res, še ogenj, ki je plapolal na ognjišču, je zastal in zaspal; in pečenka je nehala cvrčati, in kuhar, ki je hotel malega kuharčka zaradi neke nerodnosti potegniti za lase, je odrevenel in zaspal. Tudi veter se je polegel in na drevju pred kraljevim gradom se niti listič ni več ganil na veji.



Okrog gradu pa se je začela razraščati gosta trnova meja, ki je postajala od leta do leta večja in je nazadnje prepregla ves grad in se razrasla še čezenj, tako da ga sploh ni bilo več videti in še zastave na strehi ne.

Po deželi pa se je širila govorica o prelepi speči Trnuljčici - tako so klicali kraljično.

In od časa do časa so prihajali kraljeviči in skušali skozi trnovo goščo prodreti v grad. A ni se jim posrečilo. Kajti trnje je trdo držalo skupaj, kakor bi imelo roke; mladeniči so obviseli v njem, ne da bi se bili mogli osvoboditi, in so borno ginili v njem.

Po mnogo in premnogo letih je spet prišel mlad princ v deželo in slišal, kako je neki star mož pripovedovalo. trnovi gošči, češ da stoji za njo grad, kjer že sto let spi čudovito lepa kraljična, Trnuljčica po imenu, z njo vred pa spijo kralj in kraljica in vse, kar je bilo na dvoru.

Od svojega deda je bil zvedel tudi, da je že veliko kraljevih princev prišlo in skušalo prodreti skozi trnovo mejo, a so obviseli v nji in žalostno pomrli.

»Jaz se ne bojim,« je rekel mladenič, ko je to slišal. »Tja pojdem, da bom videl lepo Trnuljčico.«

In ni hotel poslušati besed dobrega starčka, ki mu je to na vso moč odsvetoval.

Tisti čas pa je poteklo ravno sto let in napočil je dan, ko bi se morala Trnuljčica spet zbuditi.

Ko se je kraljevič približal trnovi meji, so na nji vzcvetele same velike, lepe rože. Rože so se same odprle in ga spustile skozi živega in zdravega, za njim pa so se kot prava živa meja spet zaprle.

Na grajskem dvorišču je zagledal konje in lisaste lovske pse, ki so ležali in spali; na strehah so sedeli golobje z glavicami pod perutmi. In ko je prišel v hišo, so spale muhe na stenah, v kuhinji pa je kuhar še iztegoval roko, da bo zgrabil dečka, in dekla je čepela pred črno kokošjo, ki jo je hotela oskubsti.

Nato je šel dalje in videl, kako leže in spe vsi dvorjani v dvorani, malo više gori pri prestolu pa sta ležala kralj in kraljica.

Šel je še dalje in vse je bilo tako tiho, da si lahko slišal svoj lastni dih..

In nazadnje je prišel do stolpa ter je odprl vrata v malo izbo, kjer je spala Trnuljčica. Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil.

Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.

Zatem sta skupaj odšla dol in prebudili so se kralj in, kraljica ter vsi dvorjani in so z začudenimi velikimi očmi gledali drug drugega.

Tudi konji v hlevu so vstali in se jeli otresati, lovski psi so poskočili in pomahali z repom, golobje na strehi so dvignili glave izpod perutnic, pogledali okrog sebe in odleteli na polje: muhe na steni so lezle dalje, ogenj na ognjišču je švignil.in vzplapolal, kosilo se je kuhalo, pečenka je spet začela cvrčati in kuhar je prisolil dečku zaušnico, da je zakričal, kuharica pa je dalje skubla svojo kokoš.

In po vsem tem so obhajali svatbo kraljevskega princa s Trnuljčico v razkošju in sijaju in oba sta živela srečno in zadovoljno do konca svojih dni.

[suhi]

sneguljčica

Nekoč je živela kraljica, ki je dobila hčerko, katere polt je bila tako bela kakor sneg, ustnice rdeče kakor kri in lasje črni kakor oglje, zato so ji rekli Sneguljčica. A kraljica je umrla in čez leto in dan si je kralj vzel drugo ženo. Ta je bila ošabna in ni prenesla, da bi mogel biti kdo lepši od nje. Ko je Sneguljčica doraščala, je bila lepa kakor jasen dan. Tedaj je nekega dne kraljica vprašala svoje čarobno ogledalo: “Ogledalo, ogledalo, povej, kdo je najlepši v deželi tej!”
Ogledalo je odgovorilo: “Kraljica, vi ste najlepši pri nas, a Sneguljčica je tisočkrat lepša od vas!” Tedaj je kraljica zasovražila deklico. Naslednji dan poklicala lovca in mu rekla: “Odpelji otroka v gozd in ga ubij.”

Lovec je res odpeljal deklico v gost, vendar se je temu punčka zasmilila in jo je izpustil. Ko se je vrnil na grad je kraljici zagotovil, da je deklica mrtva.

Sneguljčica je do večera hodila po gozdu, dokler ni naletela na majhno hišico. Vljudno je potrkala in ko ni nihče odgovoril je vstopila. Na mizici je zagledala sedem majhnih krožničkov s hrano in ker je bila zelo lačna, je z vsakega pojedla nekaj grižljajev, potlej pa legla na eno od sedmih posteljic in zaspala. Ko se je stemnilo, so prišli domov palčki. Našli so spečo Sneguljčico, se zelo razveselili in jo pustili spati. Drugo jutro je deklica palčkom povedala svojo žalostno zgodbo. Palčki so sklenili, da je bajbolje, če deklica ostane pri njih v zameno pa so jo prosili, da skrbela za hišico in jim kaj skuhala.

Kraljica je čez nekaj dni spet stopila pred ogledalo in vprašala, kdo je najlepši v deželi:

Ogledalo ji je odgovorilo: “Kraljica, vi ste najlepši pri nas, a, Sneguljčica pri palčkih iz rudnikov zlatih je še tisočkrat lepša od vas.” Tedaj je kraljica sprevidela, da jo je lovec ogoljufal. To ji ni dalo miru. Preoblekla se je v branjevko in odšla k Sneguljčici. Premeteno ji je prodala uročeni jermenček za okoli vratu. Ko si ga je deklica zavezala okoli vratu se je jermenček zadrgnil in Snegulčica se je zgrudila na tla. Na srečo so se prav takrat domov vrnili palčki, hitro so prerezali začarani jermen in deklica je spet zadihala.

Ko je hudobna kraljica od ogledala zvedela, da je Sneguljčica še zmeraj živa, je zacepetala od togote. Spet se je preoblekla, pohitela v gozd k deklici in ji ponudila glavnik. Nič hudega slutečo deklici je bil ličen glavnik zelo všeč. Ko se je z njim počesala, je nezavestna padla po tleh. Palčki so ji zvečer potegnili glavnik iz las in Sneguljčica se je spet zavedla. Kraljica je spet od ogledala zvedela, da je Sneguljčica še živa. Zastrupila je jabolko, se preoblekla v kmetico in odšla k hiši sedmih palčkov. Ko je potrkala na vrata Sneguljčica je pogledala skozi okno in rekla: “Nikogar ne smem spustiti noter, palčki so mi prepovedali.”

“Potlej naj ti vsaj jabolko podarim,” je rekla kmetica in ker je bila Sneguljčica nezaupljiva, ga je prerezala čez pol; zastrupljena je bila samo ena polovica! Deklici je dala zastrupljeni del, sama pa zagriznila v drugo polovico. Tedaj je tudi deklica zagriznila v jabolko. Komaj je imela grižljaj v ustih, že padla mrtva na tla.

Kraljica je zavriskala in zaklicala: “To pot te palčki ne bodo mogli več obuditi v življenje !”

Ko so palčki zvečer prišli domov, so zagledali Sneguljčico na tleh. Poskušali so vse mogoče, vendar je to pot je deklica ostala mrtva. Zato so napravili krsto iz stekla in položili Sneguljčico vanjo. Odnesli so jo na hrib, sedli zraven nje in tri dni jokali. Tretji dan je mimo prišel kraljevič, zagledal krsto in v nji lepo deklico. Bila mu je tako všeč, da je rekel palčkom: “Dajte mi krsto, ne morem živeti, ne da bi gledal Sneguljčico; častil jo bom kakor svoje najljubše bitje.”

In res so se ga palčki usmilili. Ko so služabniki odnesli krsto, so se spotaknili in pri tem je zastrupljeni košček jabolka, ki ga je Sneguljčica odgriznila, zletel iz njenega grla. Kmalu je kraljična odprla oči in vstala.

“O!” je zaklicala. “Kaj se je pa zgodilo?” Tedaj so ji palčki povedali o vsem in kraljevič je rekel Sneguljčici: “Rajši te imam kakor vse drugo na svetu. Mi hočeš biti za ženo?” Sneguljčica ga je uslišala in odšla z njim. Na poroko so povabili tudi hudobno mačeho. Ko je stopila v dvorano, je spoznala Sneguljčico in se je tako prestrašila, da ji je odpovedalo srce in mrtva se je zgrudila na tla.

Sneguljčica pa je s svojim kraljevičem živela srečno do konca svojih dni.

[sixkiller]

[suhi]

TRI KEPE ZLATA JA JA

Živel je reven mož, ki je imel tri hčere, godne za možitev, toda denarja ni bilo niti za hrano dovolj, kaj šele za doto. A dekle brez dote se ni moglo poročiti, kar pa je bilo takrat velika sramota.

Tako so žalostno preživljale svoje dneve, a kljub temu so spoštovale in imele rade svojega očeta ter mu pomagale pri vsakodnevnih opravilih.

Za njihovo stisko je zvedel škof Miklavž. Ko se je znočilo, se je skril pod okno in poslušal, kaj so se dekleta pogovarjala. Ko je na svojo ušesa slišal, kako so se spoštljivo pogovarjale o svojem očetu in kako zelo si želijo, da bi očetu olajšale težko življenje, je sklenil, da jim bo pomagal in jih razveselil.

Že naslednjo noč je skozi dimnik njihove borne koče spustil tri kepe zlata.

Zjutraj, ko so dekleta vstala in se začela oblačiti, je najprej zavriskala najstarejše, ko si je natikala nogavico; v njej je bila kepa zlata.

Srednja hčerka je svojo kepo zlata našla v copatu, najmlajša pa v ruti, s katero si je navadno zavezala dolge, svetle lase.

Veselje je bilo nepopisno; vriskale so, se objemale in od sreče plesale po hiši. Srečen je bil tudi oče.

Tako so se jim čez noč izpolnile želje, a ostale so pridne in skromne in bogastvo delile tudi z drugimi ljudmi. Kmalu so se poročile in srečno živele s svojimi družinami še mnogo let.


--------------------------------------------------------------------------------

ALI VEŠ

Da je miklavževanje šega, mnogo starejša kot krščanstvo? Korenine ima v kultnih čaščenjih rajnih prednikov. Našemljenci, predvsem v kosmate vragce, pekljenščke, parkeljne, ki danes spremljajo Miklavža, so nekoč predstavljali duhove prednikov in demone rasti, ki so se v sredozimskem času vračali na zemljo in odločali o pridelku in letini.

Da točnega rojstnega datuma Miklavža ne poznamo? Rodil naj bi se med leti 280-286 v grškem Patrasu bogatim in zelo pobožnim staršem, ko sta bila oče in mati že precej stara. Umrla sta, ko je bil še otrok in zanj je skrbel stric. Miklavž se je odločil za duhovniški poklic. Podedoval je veliko premoženje, ki pa ga je razdelil med reveže.

Da je Miklavžu na Slovenskem posvečenih največ cerkva, okrog 200?

Da je bil Miklavž zaščitnik mornarjev, na Koroškem drvarjem, v Dravski in Savinjski dolini zaščitnik splavarjev, drugod mlinarjev in žagarjev v Ljubljani pekov, mesarjev, lekarnarjev, šolarjev, ribičev in čolnarjev, ki so v srednjem veku živeli ob Ljubljanici.

Da je Miklavž, z belo brado, oblečen v dolgo belo haljo, ki jo prekriva plašč. Na glavi ima kapo (mitro), ki spominja na šilasto kapo, kakršno so nosili veliki svečeniki kot znak svoje oblasti. Dva rogova spominjata na staro in novo zavezo. V eni roki ima škofovsko palico, v drugi pa knjigo, v kateri piše z zlatimi črkami, kaj so delali pridni otroci, s črnimi pa kaj so uganjali poredneži. Na osnovi tega se Miklavž odloča za darila.

Da o rdeči zarji na predvečer miklavževanja govori vraža, da takrat Miklavž peče piškote?

Da je najstarejši zapis o miklavževanju na Slovenskem iz leta 1839?

Da so najpogostejša Miklavževa darila: orehi, rožiči, fige, barvice, zvezeki, knjige.

Da Miklavžu pošiljajo otroci prijazna pisemca in risbice o svojih željah?

[suhi]

ZGODBA O TREH ČRVIČKIH


»Nimava kje živeti. Nimava doma,« sta stokala in tarnala majhna črvička Tim in Pia.

Zato sta sklenila, da bosta šla iskat dom. In sta šla.

Zagledala sta še enega črvička.

»Kako ti je ime?«

»Črviček sem.«

»Ne! Vprašala sva te, kako ti je ime?«

»Saj sem povedal, črviček.«

»Ne! Ne! Kako ti je ime? Ime, saj veš kaj pomeni ime?«

»Jaz sem Pia, on je Tim, kako pa je tebi ime?«

»Črviček.«

»Ah,« je zamahnila z roko Pia, ko je ugotovila, da ne bo dobila odgovora.

Šli so dalje. Tim in Pia in tisti črviček, ki ni imel imena.

»Kam pa gremo?« je radovedno vprašal črviček, ki ni imel imena.

»Nimava kje živeti in iščeva hišo.«

»Ja. Tako je,« mu je pritrdila Pia.

Črviček, ki ni imel imena, pa je vprašal: »In kje bosta našla hišo? Tudi jaz nimam doma, se vama lahko pridružim?«

»Ne vem kje bova našla svoj dom. Če pa nama pomagaš iskati, se nama lahko pridružiš,« sta ga povabila Pia in Tim.

In so šli. Dolgo so hodili in čez nekaj časa in zagledali drevo. To drevo ni bilo hruška, ne češnja, ne smreka in ni bilo jelka. Bilo je jablana; visoka, previsoka za male črvičke, ki so si močno želeli svoj dom. Na njej je bilo eno samo veliko, rdeče jabolko.

»Ha, ha, ha, ha. Krasen bo naš dom, z rdečimi stenami in okroglimi sobanami. Tukaj bo naš dom.« sta se zasmejala vesela Tim in Pia. In tudi tisti črviček, ki ni imel imena je rekel: »Tukaj bo naš dom.«

Pred njimi je bila naporna pot po deblu navzgor. Vse do jabolka.

Črviček, ki ni imel imena je postal lačen. Splezal je do jabolka, se ga dotaknil in zagrizel v sočno, rdeče jabolko ter napravil veliko luknjo.

»Joj, kako sem lačen. Njam, njam, njam…« je glasno mlaskal.

Tim in Pia sta samo začudeno gledala in nista verjela svojim očem kako majhen črviček, ki ni imel imena, tako veliko je. Kako se je sladkal. Njam, njam, njam …

»Ja, nehaj že! Saj nama boš vse sam pojedel.« se je razburjala Pia.

Tudi onadva sta splezala više in dosegla jabolko.

»To pa ni tako enostavno,« je rekla Pia.

»To res ni enostavno,« ji je pritrdil Tim.

»Ne morem se več držati. Primi me! Padel bom,« je tarnal Tim.

»Ha, ha ha, ha, ha,« se je smejal črviček, ki ni imel imena. »To je čisto enostavno. Samo na zgornjo stran splezaš.«

Nekako je Pii in Timu uspelo priti na zgornjo stran jabolka.

Pia je ugriznila: »Ojej, to pa ni najbolj okusno.«

»O, kako da ne!« se je razburil črviček, ki ni imel imena.

In poskusil je še Tim: »Mmm, no ja. Mmm,« ter črvičku, ki ni imel imena, pomagal zgristi prvi prostor v jabolku.

»Ne morem več. Joj, kako sem se najedel,« je s polnim trebuhom zastokal Tim.

S polnima trebuhoma sta si Tim in Pia malo odpočila na veji. Črviček, ki ni imel imena, pa je kar nadaljeval. Njam, njam njam…

»Saj tudi jaz ne morem več. Joj, joj, joj, tudi jaz pridem na vejo posedet,« se jima je pridružil črviček, ki ni imel imena.

Tako so na veji sedeli vsi trije. Tim in Pia in tisti črviček, ki ni imel imena.

Toda luknja, ki so jo naredili v jabolku je bila naenkrat premajhna, da bi v njej živeli vsi trije. Črviček, ki ni imel imena, je toliko pojedel in se zredil, da ni več mogel v jabolko.

»Joj, kaj pa zdaj? Zdaj pa nimam več doma?« je zajokal črviček, ki ni imel imena.

»Kaj pa zdaj?« sta se spogledala Tim in Pia.

»Nič. Na delo bo treba!« je odločil Tim.

»Gremo spet jest,« je dodala Pia.

Tako sta do jabolka splezala Pia in Tim, in potem še tisti črviček, ki ni imel imena. Vsi so široko odpirali usta in grizli v jabolko. Slišati je bilo le cmokanje in pokanje. Vrtali so v jabolko kakor rudarji. In nastajala je velika luknja. Spet so se tako najedli, da so komaj premikali usta.

»Ojoj, kako sem se najedel,« je stokal Tim.

»Joj, kako me boli trebuh,« je stokal črviček, ki ni imel imena.

Vsi so stokali in pokali po šivih. Odločili so se, da si malo odpočijejo, potem pa nadaljujejo. In vse bi bilo dobro, če se ne bi nekaj, zgodilo. Na vejo je priletel droben ptiček in zažvrgolel. Zagledal je črvičke in pomislil: »O, kako dobro! Črvički, in to kar trije. Tiho moram biti, da me ne zaslišijo, sicer mi uidejo.«

Priletel je še drugi ptiček.

»Po kaj si pa prišel?« ga je vprašal prvi ptiček.

»Menda imaš tukaj pojedino?« ga je ogovoril drugi.

»Kakšno pojedino neki!« se je prvi ptiček sprenevedal.

»Ja, črvičke. Videl sem da opazuješ tri črvičke.«

Črvički so opazili, da se nekaj dogaja in zatrepetali od strahu. Tako jih je bilo strah, da so onemeli in se le stisnili drug k drugemu. Vedeli so, da jih ptička hočeta pojesti. Da bi bilo gorje še večje, je priletel še en ptiček.

»Po kaj si pa prišel ?« sta vprašala prva dva ptička

»Opazil sem, da se pripravljata na veliko pojedino. Tri črvičke. Ravno prav. Eden je zate, drugi zate in ta najbolj debel je zame.« je rekel.

»O, nič ne bo iz tega. Črvički so moji. Prvi sem jih zagledal,« je vpil prvi ptiček

»Tudi jaz sem jih videl,« je vpil drugi.

»Trije so. En je zate, drugi je zate, najbolj debel je zame,« je vztrajal tretji ptiček.

Tako so se ptice prepirale. Pa so se črvički med prepirom nekaj spomnili. Hitro so povrtali v jabolko in povečali luknjo, čeprav so imeli že tako polne trebuhe in se skrili ptičkom. Tedaj je zapihal veter in jabolko je padlo na tla. Ob udarcu na tla so se vsi trije padli iz jabolka.

»Au, to boli!« se je pritoževala Pia.

»Joj, kako me zdaj boli glava.« je stokal Tim.

Črviček, ki ni imel imena se ni nič pritoževal.

Ptički so ostali praznih rok in žalostno so odleteli vsak na svojo stran. Zdaj se je črviček, ki ni imel imena

ponovno odpravil na drevo, se zavil v listek in zaspal. Spal je en dan, en teden, en mesec… Tako dolgo dokler ni posijalo sonce in črvička toplo ogrelo.

»Hej, črviček! Daj, zbudi se!« sta ga klicala Tim in Pia.

Črviček, ki ni imel imena se je zbudil.

»Kakšen pa sem! Saj to nisem jaz! To nisem jaz! Jaz sem bil dolg in lep. In zdaj ? Kaj pa je to?« se je zmedeno opazoval.

Razprl je svoja krila. Z njimi nežno vzvalovil in ugotovil, da ga nese v nebo.

»O, kaj je to? Leteti znam. Joj, leteti znam!«

»Hej, črviček, vrni se!« sta za njim klicala Tim in Pia.

»Črviček?« se je čudil ptiček, ki je letel mimo, »Metuljček si. Ali se ne poznaš?«

»Kakšen metuljček neki?« se je spraševal črviček, ki ni imel imena, in zdaj ni bil več črviček.

»Metuljček si.« sta mu pritrdila tudi Pia in Tim.

»Jaz metuljček? Nisem, jaz sem samo črviček. Majhen črviček. Toda zrasla so mi krila in prav lepo je leteti,« je bil zadovoljen črviček, ki ni imel imena.

Tudi on je dobil ime. Metuljček. Iz majhnega črvička je zrasel lep metulj. In še zdaj nekje leta. Nekje sta tudi črvička Tim in Pia, če ju niso ptički že ujeli in pojedli.

[suhi]

ZMAJČEK FERDO in SIMBOLI SREČE

Ferdo je listal po knjigi in na petnajsti strani opazil škrata, ki je sedel na rdeči mušnici in v rokah držal pikapolonico. Zgodbica ga je zanimala in ker sam še ne zna brati, je na pomoč hitro poklical mamico.

"Mamiii, pridi hitro, mi boš nekaj prebrala." Mamica je popravljala pralni stroj, ki se je odločil, da na Novoletni dan ne bo opral perila, zato svojega malega Zmajčka ni slišala.

"Mamii, pridi no, ti bom nekaj pokazal. Maaaaaamiiiiiii!!!!!"

"Zakaj si pa tako glasen? Pikapolonica bo zletela s prsta, če ne boš takoj tiho. Kdo ti bo potem izpolnil Novoletno željo?"

Ferdo se je obrnil na vse strani, zlezel pod posteljo, pogledal pod pregrinjalo, pogledal v cvetlični lonček. Nikjer ni bilo nikogar.

"Kaj pa je Zmajček, se igraš skrivalnice?"

"Kdo je v moji sobi? Takoj se mi pokaži, drugače... drugače...... bom šel po mamo."

"Ha, ha, ha po mamo bo šel, ha, ha po tisto mamo, ki te sploh ne sliši, joj kako se jo bojim, ha, ha, ha moj trebušček me že boli od smeha. Pridi no malo bližje Ferdo moj, skloni se nad knjigo, bova kakšno rekla."

Ferdo se je previdno sklonil nad knjigo in presenečeno obstal. Škrat v knjigi se je premikal, sedel je na rdeči mušnici noge pa so mu poskakovale sem in tja. Zmajček je začudeno strmel vanj.

"Kaj pa je ,ti je muca popapala jezička, ha, ha, ha, joj kako dobro dene smeh. V knjigi sem zaprt že od tistih časov, ko je bila tvoja mamica še čisto majhna Zmajčica. Zdaj sem pa lačen. Laaaačen sem!"

"Kaj boš pa jedel, ne vem kaj jeste škratje."

"Prosim, prinesi mi dve štiriperesni deteljici in dve rosni kapljici, tako zelo sem lačen, potem pa greva na lov na srečo."

Zmajček je na travniku dolgo iskal štiriperesne deteljice, vendar jih ni našel.

"Nič ne bo," si je rekel. Utrgal je dve triperesni deteljici in odšel nazaj h knjigi.

"Samo tole sem našel, upam da bo v redu."

"Za prvo silo bo že, no saj sta kar dobri, lahko bi rekel, da celo zelo okusni. Zdaj pa pojdiva na lov na srečo."

"Poiskati morava: podkev, zvon, dimnikarja, deteljico; pikapolonico in mušnico pa že imava. Škrat je skočil k Ferdu v žep in odšla sta po poti .

"Dobro glej po poti, morda bova našla kakšno izgubljeno konjsko podkev."

"Mislim, da bo to zelo težko, veš, zdaj imamo namesto konjev ..." Mimo je pridrvel avto, za seboj pustil oblak prahu in že ga ni bilo več. Škrat je komaj upal pokukati iz žepa.

"No, si videl in slišal, ta pošast, ki je pridrvela mimo je avto in konjev za prevoz ne potrebujemo več, zato bova podkev zelo težko našla." Skupaj sta se odločila, da poiščeta dimnikarja. Poletela sta visoko nad hišami se nad vsakim dimnikom malo spustila in pogledala, če v njem ometava saje kakšen dimnikar. Pri predzadnjem sta imela srečo. Na vrhu je sedel ves od črnih saj umazan dimnikar in malical.

"Hitro se primi za gumb in si nekaj zaželi." Zmajček je pregledal svoja oblačila. Oblečen je imel rumen pulover - brez gumbov in hlače z naramnicami - brez gumbov.

"Zakaj pa nisi prej povedal, da se bom moral držati za gumb? Dimnikar bi lahko počakal toliko časa, da poletim hitro nazaj domov po gumb ?"

Dimnikar jima je povedal, da ima pred seboj samo še en dimnik, potem pa mora domov, da bo spekel novoletne piškote. Zmajček je letel kolikor se je hitro dalo, si oblekel srajco z gumbi in poletel hitro nazaj k dimniku. Dimnikarja pa ni bilo več. Žalosten se je usedel na dimnik in se razgledoval po okolici. Zvon v zvoniku je pel poldne kar je pomenilo, da je čas za kosilo.

"Hej poslušaj, zvon. Tudi ta prinaša srečo. Pojdiva hitro ponj, dokler ga ne najde kdo drug." Je rekel škrat. Poletela sta do zvona, škrat je skočil iz žepa in začel vleči zvon.

"Daj pomagaj Zmajček. Odnesla ga bova domov, za srečo." Ferdo se je prijel za trebušček in se smejal zato naglas, da je odmevalo v zvonu."

Pojdiva škratek moj, mami me že čaka s kosilom, zvon bo ostal kar tukaj, saj je prevelik, da bi ga lahko odnesla domov."

"Nič hudega , če nisva našla nobenega simbola sreče, saj sva se imela zelo lepo, kajne škratek, prijatelj moj ."

"Prav imaš. S teboj sem se zelo zabaval Zmajček Ferdo."

Prijetno sta se pogovarjala skakala malo po levi, malo po desni nogi in naenkrat zagledala dimnikarja. Hitro sta se prijela vsak za svoj gumb in si zaželela nekaj lepega. Pred hišo sta našla še štiriperesno deteljico in v grmovju konjsko podkev. Škrat je pomežiknil Ferdu in skočil v knjigo na mušnico, pikapolonica pa je poletela k Ferdu na prst in mu obljubila, da mu bo izpolnila novoletno željo. Ferdo mi ni hotel povedati kaj si je zaželel, morda nam bo to zaupal v eni od naslednjih zgodbic.

[RED_line]

ne da se mi več.GREM SPAT

[zelenka]

ne vem ce je ze blo....no pa vseeno!

Spoštovani gospod direktor,

Janeza Novaka, mojega asistenta pri delu, vedno vidite, kako
trdo dela v njegovi mali pisarni. Janez dela neodvisno in ne
lenari ali se pogovarja s sodelavci. Nikoli se ne zgodi, da bi
zavrnil kakega sodelavca, ki potrebuje pomoč. Do sedaj je vedno
končal z delom pravočasno. Zelo pogosto si vzame podaljšan
delovni čas, da konča svoje delo, pri čemer včasih preskoči
odmor. Janez je takšen delavec, ki nima absolutno nobenega
spodrsljaja pri opravljenih delih, ima visoke dosežke in je širokega
znanja na njegovem področju. Moje mnenje je, da ga lahko takoj
uvrstimo med tiste najbolj vzorne delavce, ki jih nikoli ne
odpustimo. Prav tako vam vljudno predlagam, da je moj predlog
o napredovanju tega izjemnega, vzornega in nepogrešljivega delavca
izvršen kakor hitro je mogoče.



Pripisano čez nekaj minut:
Ta idiot je stal za menoj, ko sem vam pisal tole pismo.
Prosim znova preberite vsako drugo vrstico tega pisma

[zelenka]

Moski pride s prelepo zensko k juvelirju in si je skupaj z zensko nabral
za vec kot 50.000 evrov draguljev in nakita. Ko je bilo treba placati,
je moski vzel cek in nanj napisal celoten znesek.

Prodajalec je bil nekoliko zmeden, ker moskega ni poznal. Ta je opazil
zadrego in mu je dejal: "Skrbi vas, ce je cek pokrit? V redu, takole
bova napravila: ker je danes petek in so ze vse banke zaprte obdrzite
cek in dragulje. V ponedeljek, ko boste vnovcili cek, boste poslali
dragulje h gospodicni! Se strinjate?"

Prodajalec je bil olajsan. V ponedeljek, ko je sel vnovcit cek, je
izvedel, da cek ni krit. Prodajalec takoj poklice gospoda in ta mu
odvrne: "Cek lahko vrzete v smeti! Sem jo ze pokavsal.

[zelenka]

NOVOROJENCEK

Pride doktor pogledat novorojencka. Ta mu iz zibke rece:
"Racunalnik in modem bi prosil." Zdravnik zacuden, novorojencka takoj pošlje na
operacijo, pol možganov stran - je prepameten.

Po operaciji ga pride pogledat. Novorojenček reče: "List papirja in svincnik prosim,
imam ze program za računalnik v glavi." Zdravnik ga takoj pošlje še na
odstranitev ostalega dela mozganov.

Po operaciji je zdravnik previden, počasi pride do novorojenčka
in ga gleda. Novorojenček je par minut tiho potem pa reče: "Kaj gledaš?
Prometno in vozniško prosim... "

[Zivc]

[Zivc]

njamiiiiii